Dragi bratje in sestre!

V teh dneh mi je bilo postavljeno vprašanje: Kaj bi nam sv. Frančišek zaželel ob vstopu v jubilejno leto 2026, ki je pred nami? Moram priznati, da me je vprašanje najprej zelo presenetilo. Nato sem začel razmišljati ter prišel do naslednjega odgovora. Mislim, da bi nam med drugim gotovo zaželel tudi naslednje tri stvari:

MIR IN DOBRO

Sv. Frančišek je ta pozdrav uporabljal v svojih srečanjih z drugimi, tako z brati kot z laiki, in je dejansko postal značilen pozdrav za vse člane njegovih redov. Pozdrav »Mir in dobro« vsebuje dve ključni vrednoti, ki sta pomembni v njegovem nauku. Mir: Frančišek je bil goreč zagovornik notranjega miru, ki ga imaš, če živiš spravljen z Bogom; zagovornik miru med ljudmi; in pa tudi zagovornik miru v naravi. Menil je, da moramo najprej doseči mir v sebi, da bi ga lahko širili v svet. Ta mir ni zgolj odsotnost vojne, ampak tudi globoko notranje stanje sprave in sočutja. Dobro: Pozdrav »dobro« spominja na Frančiškovo prepričanje v dobroto in ljubezen do vseh bitij. Frančišek je bil prepričan, da moramo živeti v skladu z Božjo voljo, ki nas vodi k ljubezni, sočutju in služenju drugim.

Kdaj in kje je Frančišek uporabljal ta pozdrav? Uporabljal ga je v vsakdanjem življenju, zlasti ko se je srečeval s svojimi brati ali z ljudmi v okolju. Natančno ni znano, kdaj je začel uporabljati ta pozdrav, vendar je zelo verjetno, da je bil prisoten že v začetnih letih njegovega delovanja. Frančišek je bil znan po svoji preprostosti in skromnosti, zato je ta pozdrav, ki se je osredotočal na mir in dobroto, odražal njegovo življenjsko poslanstvo.

Pozdrav je imel simbolni pomen – ne gre le za prijazen pozdrav, ampak tudi za spodbudo k življenju v skladu z Božjo voljo. V tem smislu je bil pozdrav tudi nekakšen blagoslov ali želja po miru in dobrem življenju. Tako je danes »Mir in dobro« še vedno pomemben pozdrav, ki pomeni željo po notranjem miru in dobrem svetu. Frančišek je v svojem življenju prinašal sporočilo, da moramo živeti tudi danes v miru z vsemi – z Bogom, s seboj, z drugimi ljudmi in z naravo.

DRŽITE SE BOŽJIH ZAPOVEDI

Držati se Božjih zapovedi pomeni živeti življenje, ki je utemeljeno na ljubezni, resnici in spoštovanju Boga in človeka. Sveti Frančišek je to želel izpolnjevati z vso svojo notranjo iskrenostjo. Njegovo življenje je bilo prežeto z željo po čistosti srca, preprostosti in globoki predanosti Bogu. Ni si prizadeval zgolj poznati Božjih zapovedi, temveč jih je želel živeti v vsakem trenutku svojega vsakdana. Da bi mu to uspelo, je pogosto molil: »O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca. Daj mi pravo vero, trdno upanje, popolno ljubezen, globoko ponižnost, razumnost in spoznanje, da se bom držal tvojih zapovedi.« S to molitvijo je prosil za milosti, ki človeka vodijo k resnični izpolnitvi Božjega načrta. Vedel je, da človek sam ne zmore vedno hoditi po pravi poti, zato je ponižno prosil Boga, naj razsvetli njegov um in okrepi njegovo srce.

Frančiškov zgled nas uči, da se držanje Božjih zapovedi ne začne pri zunanjih dejanjih, temveč pri notranji pripravljenosti, da se pustimo voditi Božji milosti. Njegova molitev je povabilo tudi nam: če želimo živeti dobro, resnično in pravično, moramo najprej dovoliti, da Bog preobrazi naše srce. Ko si prizadevamo za vero, upanje, ljubezen, ponižnost in modrost, lahko Božje zapovedi postanejo ne breme, temveč pot, ki nas vodi k miru, veselju in pristni svobodi. Sveti Frančišek nam tako ostaja svetel zgled človeka, ki je Božje zapovedi ne le poznal, temveč jih je v ponižnosti in predanosti živel vsak dan svojega življenja.

ČASTITE IN POSNEMAJTE MARIJO

Sveti Frančišek je imel do Marije, nebeške Matere, posebno in globoko ljubezen. Dobro je razumel, da je Marija vzor ponižnosti, poslušnosti in popolnega zaupanja v Boga. Zato je želel, da bi kristjani ne le častili Marijo, ampak jo tudi posnemali v njeni veri in predanosti Božji volji.

Priča Frančiškove izjemne ljubezni do Marije je kapelica Marije Angelske, Porcijunkula. Prav tam je spoznal svoje poslanstvo, našel pot, po kateri ga je vodil Bog, in tam je prejel tudi veliki porcijunkulski odpustek. V tej skromni kapelici je obhajal kapitlje bratov, se z njimi posvetoval o redovnem življenju. Porcijunkula je bila kraj, kjer je njegovo življenje dobilo novo smer, kraj milosti, miru in bližine nebeške Matere. Tam je tudi zaključil svoje zemeljsko življenje in se v molitvi predal Bogu.

V svojih molitvah je sveti Frančišek Marijo nagovarjal z velikim spoštovanjem in sinovsko nežnostjo. Tako jo je pozdravljal: »V tebi je bila in je vsa polnost milosti in vse dobro. Pozdravljena, njegova palača, pozdravljen, njegov tabernakelj, pozdravljena, njegova dekla, pozdravljena, njegova Mati.« S temi besedami je izrazil prepričanje, da je Marija posebna Božja izvoljenka, prostor, kjer je prebivala Božja navzočnost.

Frančiškov odnos do Marije nas vabi, da se tudi mi oziramo k njej kot k vodnici in materinski spremljevalki na poti vere. Častiti Marijo pomeni prepoznati njeno bližino in priprošnjo, posnemati pa pomeni sprejeti njen zgled ponižnosti, odprtosti za Božjo besedo in pripravljenosti služiti. Ko tako sledimo njenemu zgledu, postajamo bolj podobni Kristusu, h kateremu nas Marija vedno vodi.

Ko vstopamo v to milostno 800. leto od zaključka zemeljskega življenja sv. Frančiška in njegovega prehoda v večno življenje, nam je ponujena možnost, da po vzoru svetega Frančiška tudi mi poglobimo svoj odnos z Bogom ter na novo premislimo, kako uresničujemo svoje poslanstvo in kako posredujemo bogato dediščino svetega Frančiška današnjemu svetu.

Želim, da sprejmemo Jezusovo rojstvo z odprtim srcem. V milostnem letu 2026 bodimo prinašalci miru in dobrega vsem ljudem; držimo se Božjih zapovedi; ter častimo in posnemajmo Marijo!

p. Milan Kos, prov. minister