Pisma provincialnega ministra

Pred veliko nočjo 2021

Dragi bratje in sestre v sv. Frančišku!

Ko vstopimo v cerkev Božjega groba v Jeruzalemu, imamo dve možnosti: ali zavijemo na desno, na kraj Jezusovega križanja, ali pa na levo, kjer se nahaja prazen grob. Kam je treba iti najprej? Če želimo skupaj z Jezusom prehoditi zadnje trenutke njegovega zemeljskega življenja, se bomo gotovo najprej odpravili proti Kalvariji, na kraj njegove smrti, in šele potem proti njegovemu grobu. A če želimo doumeti osrednje Kristusovo sporočilo o smislu in viziji človekovega življenja, je bolj primerno najprej obiskati prazen grob. Zakaj? Zato ker je Kristusovo vstajenje tisto, ki usmerja vse drugo in ki v pravo luč postavlja vse ostale Jezusove izkušnje. Z vidika vstajenja lahko razumemo njegovo poslanstvo, njegove čudeže, njegovo oznanjevanje evangelija. Njegova najtežja preizkušnja, od izdaje do zatajitve, trpljenja in smrti na križu, šele z vidika njegovega vstajenja dobi poln pomen. Seme se presoja, ko nastopi žetev, in pravo vrednost vinske trte spoznamo šele takrat, ko okusimo vino, in ne takrat, ko zobamo grozdje. Če posledica Kalvarije ne bi bil prazen grob, potem naša vera ne bi imela nobenega smisla. Če bi Kalvarija imela zadnjo besedo, bi lahko Jezusa danes občudovali zgolj zaradi njegovega razdajanja drugim, nič več. V naši zavesti bi v najboljšem primeru ostal kot poraženec, ki se je kljub junaškim dejanjem na koncu predal usodam temine smrti, v najslabšem primeru pa ga danes sploh ne bi poznali. Če Kristus ni vstal, so blagri le oporoka za nesrečnike, ki v nas vzbujajo zgolj sočutje in nič drugega. Če Kristus ni vstal, je prazna naša vera in smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni (1 Kor 15,14.19). Toda Kristus JE vstal od mrtvih! To je naša vera in na tem dogodku temelji celotno pričevanje apostolov, začenši s Petrom, ki je nekaj dni pred tem Jezusa zatajil in pobegnil. Sedaj pa isti Peter v moči Kristusovega vstajenja oznanja evangelij vsemu svetu in šele sedaj prvak apostolov nima več strahu pred smrtjo, kajti smrt je bila premagana.

Drama vsega sveta se odvija ravno tam, pred praznim grobom v Jeruzalemu: tam odpadejo vsi »torej, ne vem, v bistvu, bomo videli ...«, odpadejo vsi izrazi in izkušnje naše neodločnosti in pasivnosti, ki pogosto krojijo naše življenje in nam preprečujejo, da bi živeli z odločnostjo in navdušenjem. Pred praznim grobom resnično bolje razumemo Jezusa, ki pravi: »Vaš 'da' naj bo 'da', vaš 'ne' naj bo 'ne'; kar je več kot to, je od hudega« (Mt 5,37).

Dragi bratje in sestre! Kristusovo vstajenje ni produkt človekove domišljije, ki bi z obljubo večnega življenja tolažila ljudske množice; ni zgolj spomin na čudežni in spektakularni dogodek pred skoraj 2000 leti. Sveti Pavel je jasen: »Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1 Kor 15,20). Kristus je torej vstal in v moči tega bomo vstali tudi mi. To je pravo velikonočno veselje: ne praznujemo samo Kristusove zmage nad smrtjo, ampak skupaj z njim tudi našo zmago nad njo. Naše vstajenje je naš cilj, je naša prihodnost, je naša dokončna smer.

Če je naš pogled uprt v prihodnost, pa to ni samo pričakovanje trenutka, ko nas bo – tako upamo – Gospod poklical k sebi. Ta prihodnost določa tudi naše sedanje življenje. Na kakšen način? Poglejmo na primer, kje ponavadi iščemo svojo identiteto. Pogosto se sprašujemo: Kdo sem, zakaj imam takšen značaj? Ponavadi svojo identiteto iščemo v preteklosti. Psihologi zatrjujejo, da so za oblikovanje osebnosti odločilna prva tri leta življenja. Mnogotere sedanje rane, ki so bolj ali manj razvidne, naj bi izhajale iz kakšne travme v najzgodnejšem otroštvu. Nekateri želijo tegobe iz preteklosti razrešiti, da bi se osvobodili, drugi se z njimi opravičujejo, tretji pa se z njimi postopoma sprijaznijo in v miru sobivajo z njimi.

Ko pa govorimo o večnosti in o večnem življenju, se zavemo, da se naša identiteta ne nahaja le v preteklosti, ampak predvsem v prihodnosti, saj imamo svoje korenine v nebeškem kraljestvu. Bolj ko se bližamo cilju, bolj postajamo to, za kar nas je Bog ustvaril: nekdo, ki v polnosti pripada Njemu in v sebi nosi Njegovo življenje. In to bomo v vsem razmahu okusili v večnosti. Na zemlji izkušamo krhkost, nezvestobo, oddaljitve in žalitve, a vse to nas ne pobije, ker vemo, da bomo v nebeškem kraljestvu v polnosti zaživeli odnos z Gospodom in brati.

Če se torej zavedamo, kaj nas čaka in k čemu smo najgloblje poklicani, bo resnica večnega življenja usmerjala tudi naše vsakdanje življenje. Že sedaj bomo sledili tisti poti, ki nas bo vodila do končnega srečanja z Vstalim. V tej zavesti nas bodo povsod in kjerkoli vodila dejanja, ki imajo okus po večnosti. Predvsem v odnosu do drugih. Ponavadi smo strokovnjaki pri odkrivanju napak pri ljudeh, najbolj pri tistih, ki jih dobro poznamo. Lahko se zgodi, da nam gredo najbolj na živce tisti, s katerimi živimo v istem samostanu. Na površje pridejo predvsem njihova nepopolnost, grehi, krivičnost do nas. Če bomo resno vzeli velikonočno sporočilo vstajenja, bomo na brate začeli gledati drugače: če se zavedamo, da je brat ob nas poklican v prijateljstvo in občestvo z Bogom, ga bomo že v tem trenutku skušali gledati takšnega, kot bo na koncu v nebeškem kraljestvu. Za nas je velikonočno sporočilo ravno v tem: da v drugem že vidimo odrešenega človeka. Da se ne ustavljamo ob njegovih napakah, ob preteklih negativnih izkušnjah, kajti njegove napake ali značaj ne tvorijo njegove najgloblje identitete. Naše najgloblje bistvo in smisel življenja je v tem, da bomo vedno z Gospodom, v popolni ljubezni z Njim in z drugimi.

Dragi bratje in sestre! Ob tem, ko se veselimo vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa, se hkrati veselimo tudi vstajenja bratov in sester, s katerimi živimo, in vseh, ki jih bolj ali manj poznamo. Na ta način bo imelo naše medsebojno bratsko življenje drugačen okus, okus po nebesih.

Vsem voščim blagoslovljeno veliko noč, ki je močnejša ne samo od koronavirusa, ampak od vsake smrti, fizične ali duhovne.

Mir in dobro!

p. Igor Salmič, prov. minister

 

Ob začetku pastoralnega leta 2013/14

Dragi bratje!

»Ni mogoče biti kristjan le začasno v posameznih trenutkih, le v nekaterih okoliščinah in nekaterih izbirah; ne, tako ni mogoče biti kristjan; kristjani smo v vsakem trenutku! V celoti! To so besede sedanjega papeža Frančiška. 

V teh dneh stopamo v novo pastoralno leto z geslom »Na poti k izviru«. Med nami je močno navzoča sekularizacija in laicizem. Kar pomeni, da v našem okolju vera ni več samoumevna in nima več javne podpore. Podporo zanjo dobimo samo še v občestvu enako verujočih. Zanjo se je treba osebno odločati. Osebna vera vseh je torej glavni cilj pastoralnega načrtovanja. V pastoralnih letih 2013-2014 in 2014-2015 smo povabljeni k oblikovanju pastoralnih načrtov.

Tudi v naših župnijah bi se sedaj morali posvetiti pisanju svojih pastoralnih načrtov. Tukaj smo imeli minoriti v preteklosti bolj ali manj povsod velike težave. Saj večina bratov zadolženih za pastoralno delo ni zmogla ali želela razumeti: Kaj pomeni pripraviti pastoralni načrt za župnijo. Tako se mi zdi pomembno, da naprej sami razumemo, kaj to načrtovanje je. Preprosto rečeno: Načrtovanje ni nič drugega kot pogovor o prihodnosti. V pomoč so nam izzivi, ki so zapisani v dokumentu Pridite in poglejte. Med prvimi je gotovo poživitev osebne vere. Vsak kristjan – tudi mi se moramo pri sebi – preden gremo v občestveno načrtovanje – vprašati, koliko še verujem v Boga. Vedno bolj se namreč zavedamo, da kriza, ki jo doživljamo, ni toliko pastoralna kriza v smislu, da imamo zastarele pastoralne modele, da se župniki ne znajdejo... Ampak je dejansko religiozna kriza. Ljudje izgubljamo stik z Bogom. To je tisto jedro načrta, kjer poskušajmo spodbuditi k osebni veri. Če bi si v prvem letu vsak zadal, da bo več molil, da bo spoznaval Boga prek Svetega pisma, da bo to delil s svojimi brati v skupnosti - če si to zastavimo, je narejeno več kot pol načrta.

Prva skupina, ki bi morala brati in pripraviti načrt je župnijski pastoralni svet. Sicer pa se lahko v župniji ustanovi tudi skupina, posvečena pastoralnemu načrtovanju v katero naj bodo vključeni vsi bratje v samostanu. Načrtovanje mora predvidevati tudi refleksijo. Le tako je smiselno in lahko obrodi sadove.

V smislu tega vam predlagam, da vseh župnijah ob animaciji župnika ali župnika moderatorja vsi bratje resno sodelujete pri pripravi pastoralnih načrtov naj bo to v okviru bratstva kakor ŽPS ali posebej ustanovljene skupine.

Ob zgoraj navedenih besedah papeža Frančiška lahko gotovo tudi rečemo takole: Ni mogoče biti redovnik, duhovnik le začasno v posameznih trenutkih, le v nekaterih okoliščinah in nekaterih izbirah… to smo v vsakem trenutku. Žal je ta zavest v nas vedno manj zakoreninjena in tudi mi postajamo redovniki in duhovniki v posameznih trenutkih, v nekaterih okoliščinah in izbirah…

Po končani provincialni vizitaciji sem kar nekajkrat slišal od bratov naslednje izjave: Kakšen smisel ima vizitacija? Sedaj nas ne bo nihče več vizitiral do provincialnega kapitlja in tako lahko bolj svobodno zadihamo. Nimamo več tako rednih samostanskih kapitljev. Skupna molitev in meditacija je popustila. Ekonomskih poročil na samostanskih kapitljih ni več ali so nepregledna. Te in podobne izjave pričajo, da je tudi naše razmišljanje pogosto takšno: Sem redovnik v posameznih trenutkih in nekaterih okoliščinah.

Tudi v naših samostanskih bratstvih se čuti močna potreba po resnem načrtovanju redovnega življenja. Sicer pa ali ga nimamo? Provincijski načrt za štiri leta kakor načrt Reda. Vse to ne pomaga, če ni osebne odločitve za poživitev osebne vere. Ta pa je mogoča le na podlagi vsakodnevnega osebnega srečevanja z Jezusom Kristusom v osebni in skupni molitvi, evharistiji…

Tako gvardijane, predstojnika filialne hiše kakor vse brate spodbujam, da v tem prihajajočem pastoralnem letu, ko bomo obhajali tudi redni provincialni kapitelj, z vso odgovornostjo skrbite za poživitev redovnega življenja in izdelate na samostanskem kapitlju načrt, ki vam bo pri tem v pomoč. Zato vas ponovno spodbujam k obhajanju rednih samostanskih kapitljev, ki naj vsebujejo duhovni del (dobili ste osnutke o pokorščini), pogovor o bratskem življenju, načrtovanje  apostolata in ostalih dejavnosti ter jasno ekonomsko poročilo.

Ob prvi priložnosti se želim vsakemu bratstvu tudi pridružiti na samostanskem kapitlju (povabilo gvardijana), da preverimo, kaj je bilo storjenega od vizitacije ter, da me seznanite z načrtom redovnega življenja v prihajajočem letu.

Mir in dobro!

p. Milan Kos, prov. minister

 

Ob prazniku sv. Frančiška 2012

Dragi bratje v sv. Frančišku!

Kmalu po prazniku sv. Frančiška začenjamo v Cerkvi s posebnim časom milosti – z letom vere. Papež Benedikt XVI. je napovedal leto vere z namenom, da bi ponovno našli veselje do vere in da bi ponovno imeli veselje do oznanjevanja vere. Ta namena veljata tudi za vsakega izmed nas Frančiškovih bratov sedanjega časa.

Leto vere vabi tudi nas Frančiškove brate, da ponovno odkrijemo temelje naše vere, Jezusa Kristusa, in nas vabi k spreobrnjenju k Njemu, edinemu Odrešeniku sveta. On daje našemu redovniškemu življenju novo obzorje in odločno smer. V skrivnosti njegove smrti in vstajenja se kaže v polnosti Ljubezen, ki rešuje. Tukaj nam naj bo v pomoč sv. Frančišek. Vemo, da je bil krščen, prejel zakramente, živel v krščanski družini… Kljub temu je moral kot mladenič odkrivati svojo vero, ki ga je pripeljala do naslednje molitve v kateri se izraža njegova vera, ki nam je vsem poznana: O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca, daj mi pravo vero, trdo upanje in polno ljubezen, da se bom lahko držal tvojih zapovedi. Naša nevarnost je prav v tem, da smo tudi mi »verniki sedanjega časa«. Stopimo na Frančiškovo pot!

Toda leto vere nas kliče tudi k oznanjevanju Božje ljubezni vsem ljudem našega časa. Kristusova ljubezen, ki polni naša srca, nas vabi k evangelizaciji. On nas pošilja po cestah sveta, da bi oznanjali evangelij vsem ljudstvom sveta, kot beremo v Matejevem evangeliju (Mt 28,19). Frančišek je šel na ulice Assisija in oznanjeval. Ni bilo lahko, vendar je vztrajal. Zberimo tudi mi pogum in oznanjajmo Božjo besedo, čeprav sem nam morda zdi težko ali nesmiselno v teh težkih časih za Cerkev na Slovenskem.

Dragi bratje, da bi ponovno zaživeli veselje do vere in radost za oznanjevanje vere, smo v tem letu vere povabljeni, da ponovno odkrijemo vsebine »izpovedne, obhajane, živete in molitvene« vere. Prav na to nas opozarja sveti oče Benedikt XVI. v svojem apostolskem pismu  Vrata vere, ko pravi: Poznavanje vsebin naše vere je bistvenega pomena, da bi sami dali svojo privolitev, se pravi, da sami v polnosti potrdimo, z bistrim umom in voljo, kar nam ponuja Cerkev«. In dodaja: »S tega vidika bo moralo leto vere izraziti skupno prizadevanje za vnovično odkritje in študij temeljnih vsebin vere, ki so sistematično in organsko povzete v Katekizmu katoliške Cerkve. Tukaj se namreč pokaže bogastvo nauka, ki ga je Cerkev sprejela, hranila in posredovala naprej skozi svojo dvatisočletno zgodovino«.

Dragi bratje, sprejmimo papeževo povabilo: z veseljem dajmo živeti leto vere in poslušajmo Božjo besedo ter razmišljamo bistvene vsebine krščanske vere. Postanimo pričevalci Božje ljubezni po vzoru sv. Frančiška, da bomo vselej pripravljeni odgovoriti, če nas bo kdo vprašal za razlog upanja, ki je v nas. Našim bratom in tudi ljudem okrog nas pokažimo, kako vera v Jezusa Kristusa dela naše življenje bolj resnično, bolj pričevalno in lepše, saj obnavlja odnose prijateljstva, daje smisel delovnemu naporu, nam pomaga v bolezni… skratka nam pomaga najti poln pomen našemu posvečenemu življenju.

Vsem vam bratje v sv. Frančišku, voščim ob prazniku sv. Frančiška, da bi živeli na najboljši možen način to leto vere; da bi poživili, očistili, potrdili in z ljubeznijo izpovedali vero vsem, ki jih srečujete ali z njimi živite, in to vsak dan v vašem življenju!

 Mir in dobro!

p. Milan Kos, prov. minister

Ob prazniku sv. Jožefa 2012

Dragi bratje!

Z brati imamo najrazličnejše izkušnje, od zelo dobrih pa do slabih, ki bi jih radi kar izbrisali, če bi le bilo mogoče. Najboljša izkušnja, ki jo imamo z bratom, je nedvomno tista, ki jo navadno povzamemo z besedami: na tega brata se pa smem zanesti, temu lahko zaupam, pri njem da pomeni da in ne pomeni ne; ne bo me razočaral, in kar je še posebej velika in pomembna stvar: ne bo zlorabil mojega zaupanja. Prav v tem je tudi posebna veličina tesarja iz Nazareta, Jožefa, ki danes goduje in je zavetnik naše slovenske minoritske province.

Na Jožefa se je Bog mogel popolnoma zanesti, mogel mu je zaupati svojega Sina, otroka, rojenega v Davidovem mestu Betlehemu, in Marijo, izbrano dekle in mater tega otroka iz Nazareta.

Nazareški tesar Jožef iz Davidove hiše in rodbine, ki Sveto pismo o njem pravi, da je bil pravičen, ker je upal in veroval kot Abraham, je prav zaradi te brezpogojne predanosti Bogu užival zaupanje Boga, bil je mož, ki mu je bilo tuje, da bi nekoga razočaral, mož ki zaupanja ni zlorabljal. Tudi nam Bog kot redovnikom in duhovnikom veliko zaupa. Žal mnoge razočaramo in zlorabljamo njihovo zaupanje. Ne ostanimo samo pri ugotavljanju tega žalostnega dejstva temveč storimo vse kar je v naši moči, da bi posnemali sv. Jožefa.

Trikrat je Jožef v spanju slišal Gospodov glas: ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije – vstani, vzemi otroka in njegovo mater in beži v Egipt – vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo – in trikrat je zapisano:vstal je in storil, kot mu je bilo naročeno, ni razglabljal, ali je tak način sporočanja nekega naročila najprimernejši, pač pa je s srcem, ki Gospodu zaupa, prisluhnil ter Božjo naročilo izvršil v prepričanju, da je to najbolje za tiste, ki so zaupani njegovemu varstvu.

Dragi bratje, prav je, da razmislimo tudi o našem prizadevanju, da bi vedno znova slišali Božji glas. Gotovo ga bomo slišal v skupni in osebni molitvi, ki mora biti na prvem mestu v našem vsakodnevnem redovnem življenju. Redna molitev je zagotovilo, da bomo izvrševali Božje naročilo in ne lastnih želja.

Na prvi pogled preseneča dejstvo, da v Svetem pismu ne najdemo zapisane nobene Jožefove besede. Nazareški tesar, mož in oče, je vendar vtkan v osrčje zgodovine odrešenja; učlovečeni Bog, Odrešenik, ga je klical oče! Ne najdemo Jožefovih besed, pač pa tehtne besede o Jožefu. Kot da nam Jožef sam brez besed dopoveduje, da je marsikaj pomembnejše od govorjenja:

  • kdor zna molčati, je zmožen v svoji notranji umirjenosti prisluhniti besedam brata, še več, zmožen je začutiti njegovo misel, utrip njegove duše, ve, da je molčanje in poslušanje nemalokrat pomembnejši del pogovora, kot govorjenje;
  • kdor je zmožen v tihoti srca prisluhniti navdihom, ki prihajajo od zgoraj (hrup v duši jih že v kali zatre), in prav tako čutenju brata, sam postaja redovnik zaupanja in s tem dragocen dar prenekateremu bratu kakor ljudem h katerim je poslan, obenem pa po njem še drugi lahko najdejo zaupljiv pristop do skupnega Očeta, ki ga imamo v nebesih.

Dragi bratje, želim vam lep in blagoslovljen praznik sv. Jožefa s prošnjo, da vsak izmed nas ta dan preživi vsaj pol ure pred Gospodom s prošnjo, da nam podari novih duhovnih poklicev in utrdi našo zvestobo!

p. Milan Kos, prov. minister

 

Napovednik

Ni dogodkov

Revija Med nami

Med nami Duh Assisija in Brezmadežna - št. 4/2021

Glasilo province: št. 3/21

 logo sporocila

 

 

 

Molitev za duhovne poklice:


 

Mednarodna spletna stran:

omfconv link

 

Grob sv. Frančiška:

grob sv franciska2

Grob sv. Antona:

grob sv antona

Iskanje

film brezmadezna

minoriti in mladi

film o minoritih2