O minoritih

Velikonočno voščilo

Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi ostaja v smrti. (1...

IZPOSTALVJENE RELIKVIJE SV. FRANČIŠKA – MILOSTNI TRENUTEK ZA ROMARJA

Od 21. februarja do 22. marca 2026 je mogoče v baziliki sv. Frančiška v Assisiju počastiti...

Prvi del XVII. rednega provincialnega kapitlja

Od 8. do 12. marca 2026, smo #bratjeminoriti imeli prvi del XVII. rednega provincialnega kapitlja...
Red manjših bratov minoritov je bratstvo, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški znotraj Cerkve, da bi živeli in pričevali za sveti evangelij v ponižnosti, brez imetja in v čistosti.

2. maj 2026peš romanje na Ptujsko Goro za nove duhovne poklice in zdrave družine
9. do 11. junij 2026 – drugi del XVII. rednega provincialnega kapitlja
25. junij 2026 – Na Brezjah osrednje praznovanje 800. letnice Frančiškovega tranzitusa – prehoda v večno življenje

Objave na socialnih omrežjih

Na dan državnosti, 25. junija 2018 ob 10. uri je v mariborski stolnici bil v mašnika posvečen minorit, p. Vladimir Rufin Predikaka iz Grajene, župnija sv. Jurij na Ptuju. Posvetil ga je mariborski nadškof msgr. mag. Alojzj Cvikl. Ob polni cerkvi vernikov – tudi članov Frančiškovega svetnega reda, ki so ta dan imel letno srečanje v Mariboru, ter ob čudovitem prepevanju župnijskega zbora iz Markovcev pri Ptuju, sta ob njem bila posvečena v diakona še dva bogoslovca iz mariborske škofije. Somaševalo je tudi lepo število duhovnikov.

 

Pot p. Vladimirja Rufina do duhovništva kaže na to, da si tega poklica človek ne izbere sam, temveč ga Gospod kliče na to pot. Otroštvo je preživljal na manjši kmetiji, kjer mu je družbo delal leto dni mlajši brat Danijel. Osnovno šolo je obiskoval na Grajeni, srednjo tehniško pa na Ptuju, kjer se je izobrazil za strojnega tehnika ter se na to zaposlil. O odločitvi za poklic pravi: »Ves čas sem iskal smisel svojega življenja in ugotovil, da me delo, ki sem ga opravljal, v globini ne izpolnjuje in da je moje življenjsko poslanstvo drugje. Po sveti birmi sem se od Cerkve oddaljil. Po mamini smrti pa sem se začel vračati v Cerkev, obiskovati nedeljske maše. Ob opazovanju mašnika ko daruje sveto mašo, sem začutil notranji vzgib, da bi tudi jaz postal duhovnik. Spraševal sem se ali sem res primeren za tako veliko poslanstvo, še posebej, ker sem Jezusa za nekaj časa postavil pred vrata svojega srca. O tem sem le premišljeval in nosil v svojem srcu. Milost, da se zmogel narediti ta velik korak, sem prejel ob smrtni postelji svojega očeta, ko sem ga še zadnjič objel z besedami, ki so ga pospremile v grob: 'Jaz bom duhovnik!'

Na začetku sem se izrecno videl kot škofijski duhovnik, v drugem letniku  na duhovnih vajah v tišini pa sem začutil klic v redovno življenje. Poslanstvo duhovnika vidim v besedah Male Terezije: 'Moj poklic je ljubezen'«.

 

Dogajanje v naši provinci