Tako kot vsako leto smo se tudi letos bratje, ki imamo do 15 let večnih zaobljub, zbrali na tako imenovani permanentni ali trajnostni vzgoji v Piranu, in sicer od 17. do 21. novembra 2019. Letos so se nam pridružili tudi nekateri starejši bratje, česar smo bili veseli. Zgled in opora starejših bratov sta namreč vedno zelo dragocena. Vzgoja pa je ne nazadnje nekaj, kar traja vse življenje. Dnevi permanentne vzgoje so namenjeni tako poglobitvi kakšne tematike kot tudi bratskemu druženju. Tema letošnjih dnevov permanentne vzgoje je bila: Ti si naše življenje – pričevanje. To je tema, s katero naj bi se v tem letu ukvarjali vsi bratje. Razmišljali naj bi torej o tem, kako jaz kot posameznik, posamezno bratstvo in ne nazadnje vsa naša provinca pričujemo – ne toliko z besedami, s predavanji, ampak predvsem vsak s svojim življenjem. Zakaj oziroma za koga naj bi pričevali? S svojim življenjem naj bi redovnik, duhovnik, bratstvo, provinca pričevali, da je hoditi za Jezusom po poti redovništva, duhovništva nekaj lepega, nekaj, kar te osrečuje, kar ti daje smisel, nekaj, za kar se splača »zapraviti« svoje življenje. Izbrati Jezusa in njegovo Besedo za smisel svojega življenja je tisto, kar dela tvoje življenje polno, ti daje luč za hojo po poti. Seveda to pričevanje temelji najprej na osebnem srečanju z Gospodom. V izkustvu, ko je vsak posameznik začutil, da se ga je Jezus dotaknil, vzljubil in poklical po imenu.